Pa smo dočakali prvi januar in naše predsedovanje EU. In zdaj smo vsi ponosni, saj so nas Evropejci, a tudi Neevropejci, še zlasti pa polevropejci hvalili kot predsedujoče, še predem smo se zavihteli v evropsko sedlo. A prav ta hvala se nam utegne še maščevati. In res, naš slovesni trenutek je skalila Hrvaška, ki je razglasila ekološko ribolovno cono. Čeprav je EU Hrvaški to odsvetovala, ker da bi to otežilo pristopna pogajanja Hrvaške k EU. Ampak Hrvate prav malo briga Evropa, kadar gre za njihove interese, še zlasti če gre za dolgoprste balkanske želje po slovenski zemlji ali morju. Sicer pa vprašajte povprečnega Hrvata in povedal vam bo, da gre pravzaprav za notranje-hrvaško zadevo, kajti Slovenci smo vendarle le alpski Hrvatje. Kar pa deva morje, tega pa Slovenci nikdar nismo imeli.

Na novega leta dan, ko so Hrvatje uradno pomaknili morsko mejo v Piranski zaliv, se mi je naš Dimitrij kar zasmilil, ko nas je, pa tudi sam sebe, preprič, da gre pri tej ribolovni coni sicer res za uradno stališče, a da ga bosta morala šele ratificirati novi hrvaški parlament in vlada. Dragi Dimitrij, kolikor poznam Hrvate, so v primerjavi z nami Slovenci (ali če hočete planinskimi Hrvati) predvsem Hrvatje in šele potem vse drugo (recimo komunisti, ustaši, Evropejci itd.), kar pomeni, da je vsaj zanje stvar dokončna in da pri morebitnih pogajanjih o meji ne bodo dali niti »pedlja lepe svoje«, kvečjemu si bodo vzeli kakšen pedelj »naše nelepe«.

Ampak da si vseeno ne bi mislili, da je to vse, Hrvaška (tako država kot tudi večina posameznikov) pričakuje od Slovencev, zdaj ko predsedujemo Evropski zvezi in smo torej za pol leta najpomembnejši, odločno podporo Hrvaški, ki si prizadeva zlesti v evropsko vrečo. In čeprav je vsem jasno, da v tega pol leta, kolikor je Slovenija na vrhu Evrope, Hrvati ne bodo prišli v Evropo, bo Slovenija potem, ko bo prenehala biti predsedujoča, v hrvaških očeh glavna krivka, da so Hrvatje ostali zunaj. A tudi če bi Sloveniji po kakšnem čudežu uspelo Hrvate spraviti v Evropo, nam potem Hrvatje za to ne bodo hvaležni niti za en sam »pedalj«.

Takšna so pač balkanska pravila obnašanja. Sicer pa smo kar naprej Evropi nekam lezli, češ, kako da se razumemo na balkanske posle. In razen hrvaške ribolovne cone imamo zdaj še bližnjo razglasitev Kosovega za neodvisno državo. V tem kotlu se nihče ni znašel, ne Miloševićeva pravoslavno-boljševistična varianta, ne Natovi bombniki, ne nevtralni Finec Ahtisari. In zdaj vsi upanje polagajo v Slovenijo. Ne le Evropa, tudi sprti strani. Kosovski Albanci se spominjajo »Cankarovega doma«, kar dokazuje, da so Slovenci njihovi prijatelji, Srbi pa tudi od slovenskega predsedovanja pričakujejo tradicionalno dobre slovensko-srbske odnose. Skratka Slovenci moramo hkrati podpreti samostojno kosovsko državo in Kosovo kot integralni del Srbije (podobno kot ekološko ribolovno cono kot integralni del Hrvaške). In tu bo podobno kot v primeru ribolovne cone Slovenija spet kriva v vsakem primeru. Pa če bo Kosovo neodvisno ali če ne bo.

In kot da z Balkanom ne bi imeli že dovolj sivih las, se je na drugi dan našega predsedovanja oglasila še Rusija. V Slovenijo močno zaupa, ker da je bila Slovenija vselej njena tesna zaveznica. Tu sicer ni jasno, ali gre za Rusijo ali za SZ, ampak če upoštevamo, da nas ruski analitiki omenjajo kot balkansko državo, potem gre najbrž le za staro rdečo kominternovsko navezo. In res, poglejte, kako enostavno bi bilo, če bi namesto Evropi Slovenija načelovala bivši Jugoslaviji. Brez problemov z ekološko-ribolovnimi pasovi, brez problemov z uhajanjem Kosovega izpod Srbije, poleg tega pa bi bila takšna Jugoslavija odlična protiutež gnili Evropi. In če bi vladali tudi ustrezni tovariši, ki si še zdaj takšne Jugoslavije želijo od srca, bi imeli še rusko podporo in soglasno podporo narodov in narodnosti SFRJ, kajti kdor bi bil proti, bi ga takoj poslali v ekološko-ribolovno cono, torej na Goli otok …